Kot samorodni element pozornost zbujajoče sijoče rumene barve ga je bilo mogoče zelo dobro mehansko obdelovati in ni zarjavelo. Zaradi obstojnosti svojega sijaja, redkosti in velike gostote je bilo zelo priljubljeno in v mnogih kulturah uporabljeno predvsem za ritualne predmete.

Pridobivanje zlata se je začelo domnevno v bakreni dobi. Zaradi zmožnosti enostavnega tvorjenja zlitin s številnimi kovinami, zmernih temperatur taljenja in ugodnih lastnosti zlitin je postalo zlato kot surovina zelo priljubljeno.

Leta 1972 so bile v bolgarskem mestu Varna odkrite najdbe zlata iz časa 4500 pred n. št.  V Srednji Evropi so bili najdeni zlati predmeti tudi iz časa 2000 let pred n. št. Znane najdbe so zlati klobuk iz kraja Schifferstadt in nebesna plošča iz Nebre.

Egipčani so izkoriščali nahajališča v Zgornjem Egiptu in Nubiji. Rimljani so izkoriščali najdbišča v Mali Aziji, Španiji, Romuniji in Germaniji. Najzgodnejša dokumentacija predstavlja dolgo pomorsko pot grških Argonavtov po zlato runo v Kolchis.

Tora govori o zlatem teletu, ki so si ga Izraeliti postavili za malika, medtem ko je Mojzes sprejel deset zapovedi, in o zlati deželi Ofir. Novi testament omenja zlato (poleg kadila in mire) kot enega izmed počastitvenih daril modrecev iz jutranje dežele za novorojenega Jezusa (gl. Matejev evangelij, poglavje 2, verz 11).

Tudi v Južni in Srednji Ameriki so zlato začeli obdelovati že zelo zgodaj. Tako so na primer Mohikanci v Peruju že v začetku prvega tisočletja obvladali tvorbo zlitin (tumbaga) in pozlačevanje ter so izdelovali predmete za ritualne namene iz več kilogramov zlata.

Pohlep po zlatu je vodil tudi do vojn, ropanj in osvajalnih pohodov. Najdbe zlata v Srednji in Južni Ameriki so za Krištofom Kolumbom privabile evropske in zlasti španske osvajalce, ki so prinašali zlato v galeonih v Evropo. Španija je nekaj časa sodila med najbogatejše evropske narode, vendar so bile s tem domorodne kulture zatrte.

Vedno znova so najdbe zlata privabile mnogo pustolovcev. V 19. stoletju so se na različnih celinah v okviru zlate mrzlice pojavila množična gibanja na območja velikih nahajališč zlata – sem sodijo kalifornijska zlata mrzlica leta 1849 in zlata mrzlica leta 1897 na reki Klondike na Aljaski. Zlata mrzlica se je pojavila tudi v Avstraliji (Bathurst, Temora, Teetulpa in Coolgardie) in Južni Afriki (Witwatersrand). Le redkokateri zlatosledec je z rudarskim odkopavanjem ali izpiranjem zlata obogatel.

Tudi danes vodi nihanje cene zlata pogosto do družbenih prelomov: padec cene zlata v Južni Afriki je tako privedel do hude revščine med tistim prebivalstvom, ki je živelo od proizvodnje zlata. V brazilskem območju Amazonke je neformalno odkopavanje zlata s strani zlatosledcev pogosto povezano z daljnosežnimi družbenimi in okoljskimi posledicami.

Zlato je denar in denar je valuta. Zlato je valuta, ki je priznana v 194 državah tega sveta.

V preteklih desetletjih so mnogi ljudje pozabili na pomen in zavarovanje lastnega premoženja v zlatu. Brez zlata ne bi bilo denarja. Ko se je začelo trgovanje z zlatom, se je zlato deponiralo v bankah, kot dokaz za to pa so imetniki prejeli potrdilo o količini deponiranega zlata. To so bili prvi neuradni bankovci na svetu. Tako se je pričelo trgovanje z bankovci in banke so kmalu prepoznale, da imajo takšni z zlatom kriti bankovci čedalje pomembnejšo vlogo v družbi, in so kmalu uvedle uradne bankovce, ki so bili kriti z zlatom.

Danes na svetu ni več denarja, katerega vrednost bi bila krita z zlatom. Papirnati denar je tako le valuta brez dejanske vrednosti.

Zlati standard je v začetku 20. stoletja znašal: 1,504632 g zlata = 1 dolar. Na podlagi obrestno-obrestnega učinka se je zlati standard v letih po uvedbi stalno spreminjal, dokler ni bil leta 1971 dokončno odpravljen.

Najpomembnejši razlogi za nakup zlata so:

1. Zlato nudi zaščito pred inflacijo in monetarnimi reformami

2. Zlate palice so plačilno sredstvo, ki je priznano po vsem svetu

3. Zlato je v kriznih časih stabilna naložba

4. Zlato ohranja vrednost, saj so njegove zaloge v naravi omejene in ga ni mogoče reproducirati

5. Svetovno povpraševanje po zlatu je večje od ponudbe

6. Nakup in prodaja naložbenega zlata sta brez DDV

S tem je zlato zaščita za vas in vašo družino, kar pomeni, da bi moralo biti v vsakem gospodinjstvu na voljo kot zaščita kapitala.

Londonski trg plemenitih kovin je največji zunajborzni trg za zlato in srebro kot tudi eno izmed svetovno pomembnih tržišč s surovinami v Londonu. Na tem trgu se od leta 1919 dalje določa svetovna tržna cena zlata, od leta 1897 dalje pa svetovna tržna cena srebra. Trgovanje usklajuje londonsko združenje LBMA (London Bullion Market Association).

Zgodovina trgovanja z zlatom

London je prvič postal svetovno središče trgovanja z zlatom, ko je Moses Mocatta leta 1671 jadral iz Amsterdama v London, da bi trgoval z zlatom in diamanti. Njegova banka Mocatta & Goldsmid je leta 1684 začela z dejavnostjo, deset let pred ustanovitvijo banke Bank of England.

Leta 1717 je angleški kovec kovancev sir Isaac Newton v Londonu določil prenizko ceno zlata v primerjavi s srebrom, kar je pomenilo začetek zlatega standarda, ki se je ohranil dobrih 200 let. Posledica tega je bila, da je srebro v Angliji postopoma izginjal iz plačilnega prometa.

Leta 1809 so N M Rothschild & Sons začeli s trgovanjem z zlatimi palicami in zlatimi kovanci. Med napoleonskimi vojnami je banka tihotapila zlate kovance prek Rokavskega preliva, da bi lahko financirala napredovanje britanskih čet v Franciji. Nathan Mayer Rothschild si je v vojni prigospodaril premoženje in je postal najvplivnejši finančni minister britanske vlade. Z londonsko določitvijo cene srebra (silver fixing) leta 1897 in cene zlata (gold fixing) leta 1919 se je oblikovala tržna struktura, kot obstaja še vedno. Ustanovni člani pri določanju cene zlata in srebra so bili Mocatta & Goldsmid, Samuel Montagu & Co., Pixley & Abell in Sharps & Wilkins.

Dne 12. septembra 1919 so N M Rothschild & Sons prevzeli vodstvo pri določanju cene zlata. Tako so se trgovci enkrat dnevno srečevali v banki Rothschild, da bi določili ponudbo in povpraševanje. Ko je bilo doseženo ravnovesje ponudbe in povpraševanja, so udeleženci spustili svoje britanske zastave in dnevna cena zlata je bila določena.

Od leta 1987 regulira Londonski trg plemenitih kovin organ za finančne storitve, imenovan Financial Services Authority (FSA). Po izbruhu druge svetovne vojne je londonski trg zlata 3. septembra 1939 prenehal delovati, trg srebra pa je prešel pod izklju?ni nadzor banke Bank of England. Leta 1946 je bilo trgovanje s srebrom ponovno delno vzpostavljeno, leta 1953 pa je bil trg srebra v celoti odprt. Dne 22. marca 1954 je bilo po 15 letih ponovno uvedeno določanje cene zlata.

Ko je britanska vlada novembra 1967 razvrednotila britanski funt, ki je bil takrat najpomembnejša rezervna valuta za ameriškim dolarjem, se je na londonskem trgu plemenitih kovin začel naval na zlato. Dne 17. marca 1968 je bil podpisan sporazum o razpolovitvi trga zlata. Eno ceno je bilo še naprej mogoče prosto prilagajati trgu, druga je bila fiksno določena. Po dvotedenskem zaprtju je dne 1. aprila 1968 sledilo ponovno odprtje londonskega trga plemenih kovin. Od takrat dalje se cena zlata dnevno oblikuje tudi glede na odpiralni čas ameriških borz.

Leta 1987 je bilo ustanovljeno londonsko združenje za plemenite kovine (London Bullion Market Association – LBMA) v tesnem sodelovanju z banko Bank of England, ki je bila v tistem času regulativni organ za trg plemenitih kovin. Primarni regulacijski organ v Veliki Britaniji je od tega trenutka dalje organ za finančne storitve, imenovan Financial Services Authority (FSA).

Že nekaj časa se ceni zlata in srebra določata po telefonu: cena srebra od leta 1999, cena zlata pa od leta 2004. Aprila 2004 so se N M Rothschild & Sons po skupno 200 letih trgovanja s surovinami umaknili s prizorišča, pri čemer so prenehali tudi s trgovanjem z zlatom v Londonu. Razlog za to so bili zmanjšani donosi pri blagovnih terminskih poslih: leta 1999 je trgovanje s surovinami predstavljalo 8,8 odstotka donosa celotnega londonskega območja banke, v finančnem letu 2003 je bil delež le še 2,2 odstotka.